Skozi čas se naučiš, da lahko zdržiš, ko življenje postane težko

Skozi čas začneš prepoznavati subtilno, a ključno razliko med držanjem za roko in priklenitvijo duše. Med dotikom, ki podpira, in tistim, ki omejuje. Učiš se, da prava bližina ne potrebuje lastništva, da ljubezen ni zamenjava za praznino v sebi, temveč prostor, kjer se dve celoti srečata svobodno.

Naučiš se, da ljubezen ne pomeni biti odvisen od nekoga, ampak si dovoliti biti z nekom, ne da bi pri tem izgubil sebe. Ugotoviš, da ti prisotnost drugega lahko prinese toplino, a ne zagotavlja varnosti, če sam nisi notranje zasidran. Poljubi postanejo trenutki bližine, ne pogodbe. Darila postanejo izrazi pozornosti, ne garancije.

Skozi čas začneš sprejemati svoje poraze z dvignjeno glavo in odprtimi očmi, kot del poti, ne kot konec zgodbe. Naučiš se priznati si lastne napake brez potrebe po samoponiževanju, z nežnostjo, ki si je prej nisi znal podariti. In razumeš, da se trdnost ne meri v tem, kako dolgo zdržiš brez solz, ampak kako nežno si znaš obrisati obraz, ko padeš.

Učiš se živeti v tem trenutku, ker jutri nikoli ni obljubljeno. Graditi danes, ne iz strahu, ampak iz zavedanja, da je zdaj vse, kar zares imamo. S tem se tudi odnosi spremenijo – začneš jih doživljati kot darilo, ne kot nujnost.

Sčasoma spoznaš, da tudi sonce opeče, če si mu izpostavljen predolgo. Da tudi tisto, kar ti daje svetlobo, včasih zahteva senco. Naučiš se postaviti meje – sebi, drugim, svetu. Naučiš se spoštovati svojo energijo, svoj notranji prostor, svoj čas.

In začneš saditi svoj vrt. Ne zato, ker ne bi več verjel v druge, ampak ker si končno pripravljen okrasiti svojo notranjost z lastnimi barvami. Naučiš se ljubiti svojo samoto, ne kot samoto, ampak kot sveti prostor rasti. Nehaš čakati, da ti nekdo prinese rože – ti jih zasadiš sam. In včasih jih kdo zalije. Včasih pa jih zalivaš sam – in to je tudi v redu.

Učiš se, da zmoreš več, kot si mislil. Da te življenje zna preizkušati, a tudi voditi. Da je v tebi moč, ki si je nekoč iskal zunaj. Naučiš se, da si vreden že zato, ker si. In začneš verjeti v to vrednost ne kot v frazo, ampak kot v temelj.

In se učiš in učiš… z vsakim dnem malo bolj. In ni nujno, da kdaj postaneš »končno« moder ali »popolnoma« močan. Pomembno je le, da si pripravljen hoditi – in se učiti naprej. V svojem ritmu, v svoji svetlobi.

prirejeno po Veronica Shoffstall